Esej / Prekleti kadilci

Historična ironija protikadilske politike.

Že nekateri apokrifni viri navajajo, da kača v raju ni ponudila Evi jabolka, marveč podolgovat predmet, iz katerega se je kadilo. Zmaji, asocialna bitja, so najstarejši produkti kadilske zasvojenosti; ne le da so bruhali ogenj na junake, s svojim strupenim dihom so ubijali zajčke in srnice. Indijanski vladar Montezuma je v razvado kajenja zmamil španskega vizeta Gonzalesa iz Toleda, potem pa mu je sredi kadilskega opoja odsekal glavo.

Ko se je tobačna kuga iz Amerike razširila po Evropi, je zoper njo vstal kralj Jakob I.: kadilcem je dal zaplenjati premoženje, jim lupiti jermene iz hrbtov, rezati nosove ... Baročni razcvet je potem naplaknil izprijenega Moliera, ki je kadil vse, kar mu je prišlo pod roke, smotke, pipe, čedre, žvečil gnusne tobačne klobase in pljuval smrdljivo žlindro okoli sebe. Njegov Sganarelle pa je po odrih pripovedoval: "Naj Aristotel in vsi filozofi skupaj govore, kar hočejo, čez tobak ga ni!" Na Češkem se je pojavil padar, ki je pozdravil jecljanje s tobačno godljo. V XX. stoletju se je kadilo že vsepovsod: na pogrebih in sedminah, na sestankih pa v šolskih zbornicah. Družine so razpadale, Bog je dremal, Satanu pa je od veselja igralo kosmato srce. Zdaj je postal nevaren celo alkoholizem, zakaj v opitem stanju se nevarnost, da človek poseže po cigaretah, skokovito poveča.

Humor, prignan do absurda.