Nova narava / Levitve

Oda mišljenju narave.

Če je Attenborough v Zasebnem življenju rastlin (CZ 1996) predvsem biolog, ki brska po najbolj radikalnih pojavnih oblikah bivanja rastlin, je Geister bolj bard prirode. Kadar hoče sodobni meščan doživeti nekaj dramatičnosti, odide v kino, na košarkarsko tekmo ali na gledališki spektakel. Sprehod v naravi mu služi le kot oddih duše, trening telesa in kvečjemu za nabiralniško strast iskanja borovnic in pobiranja kostanja. Geister ravno nasprotno: on ne pohaja skozi prirodo, on vanjo vstopa.

Med drevesi zna uzreti vsebine prijateljstev, ki trajajo do groba in še čez. Pritegnejo ga kot zemljevid razgrnjeni lišaji, ki so stari več tisoč let. V minljivosti vidi nesmrtnost: vsak list vseh jelš in brez, ki so kdaj rastle na barju, in je potonil v tem močvirju, je shranjen v šotni knjižnici. Piše himne smrti: Na nasprotnem bregu se je oglašala krastača. Desestar, postavljač, je zgrabil kamen in ga zalučal čez vodo. Pojoča žaba je utihnila, na njenem mestu je zdaj nemo čemel kamen. Izbira, lušči in na novo kuje besede, ki živijo le v divjini: beljava in črnjava, usmrtilnik, ksilem, tamošnji, pretrti... Se sreča v grmu iz oči v oči z zelencem, ki zataji svojo ptičjo naravo, ko se pretvarja, da je rujeva veja. Obstane pred pravkar igrano dramo o stržku, ki si spleta gnezdo, medtem ko ga s sosednje krošnje opazuje kukavica. Ne opazuje ga zaman. Na Barju doživi avgustovski koncert brenkal, ko murni, škrebetulje in dolgoroge kobilice brenkajo na svoja telesna glasbila.

Roussaujevski odhod v naravo.