Pravljice / Mislice: pravljice / prpovejsti

Knjiga, ki bralca (poslušalca in "gledalca") očara in - začara.

Najprej zven jezika, slovenskega: "Bilo je v davnih časih, ko so bile poti med reko Rabo in Muro poleti še prašne, jeseni blatne, pozimi pa komaj prehodne ..."Potem zven prevoda v porabščino: "Bilau je inda svejta, gda so bile poti med Rabo in Müro vleti eške prašnaste, geseni blatne, vzimi si pa skurok nej moglo ojti po njij ..."

In zatem, kar se od knjige pravljic pravzaprav tudi pričakuje, zares, zares zapeljive, zgovorne in prepričljive so ilustracije, ki pa so, o groza, skregane z vso čarobno barvitostjo samih 'prpovejsti', saj jih "pripovedujejo" v - črno beli tehniki. Ampak, našemu pravljičarju, Feri Lainšček je tudi avtor ilustracij, je uspelo, da jim je (beri: sozvočju svetlobe in sence) vdihnil barvito, mavrično dušo. Vžigalice, pravi, ki jih je uporabil pri pripravi ilustracij, še zmeraj dišijo po tobaku iz očetovega žepa in kažejo, kaj vse sva znala pričarati iz njih; s fižolom, ki ga je ob pripovedovanju prebirala mama, pa se vsako jesen znova obnovi najina skrivna pisava ...

Knjiga prinaša deset pravljic. Porojene so iz ljudske motivike, Lainšček pa jih je - kot je njega dni Prešeren umetniško ustoličil ljudsko Lepo Vido v nacionalno mitem hrepenenja - prepesnil v visoko literaturo /Bila je nežna kot mlad lokvanjev cvet in vitka kot čaplja. Njene modre oči so žarele kot ravninsko nebo brez oblakov in njena usta so bila zmeraj nasmejana. Prav čutiti je bilo včasih, kako zelo se je veselila novega dneva .../.

Knjiga pravljic, ki si v vseh ozirih zasluži oceno - pravljična.