Humanistika / Rim na vzponu cesarstva

Vsakodnevno življenje v starem Rimu.

Knjiga je prevod tudi že starega dela iz leta 1939, ki pa je danes neverjetno moderno. Če ga kajpak beremo sočasno z aktualno poplavo literatur o zgodovini Rima, v kateri avtorji postopajo po principu polnjenja malhe: več ko bodo podatkov nametali, bolj bo delo dobilo na teži.

Carcopino je ravnal nasprotno, pred seboj namreč ni imel bralcev, ki bi jih hotel nasititi z vsemogočimi podobami in zgodbami. Bil je predvsem erudit, ki si je hotel predstavljati, kako je tekel vsakdanjik generacije Rimljanov v obdobju med začetkom Neronove (l. 53.) in koncem Hadrijanove vladavine (l.138).

Bil je to čas, ko se je mož lahko ločil od žene, toda (!) potem ji je moral vrniti doto. Zlato feministično dobo je opisoval Marcial, ki je navajal celo primer meščanke, ki je poročila že desetega moža. Tedanje žene so pač uživale življenje in so se pozor moralisti! ločevale od mož, kadar so ti ostareli, bolehali ali odšli na fronto.

Od Julija Cezarja naprej so natančno merili dneve in mesece, dnevni čas pa so določali z vodnimi urami, medtem ko so se imenitneži postavljali kar z žepnimi sončnimi urami premera slabih treh cm.

Po koncu republike so obogateli založniki in knjigarnarji, katerih sužnji so prepisovali dela pesnikov, govornikov in zgodovinarjev. Poeti npr. niso imeli avtorskih pravic, so si pa omislili javne nastope. Kdor je dal kaj nase, si je v hiši naredil auditorium, sobo, v katero je vabil poslušalstvo in potem v umetniškem nastopu prebiral svoje verze. V visoki družbi se je javno branje razmahnilo do poslednje meje, ko je bilo na koncu toliko pisateljev, kolikor poslušalcev.

Odlično delo, ki ga prekosi samo še original; ta ima še indeks pojmov, ki omogoča tudi bralno sprehajanje od pojma do pojma.