Humanistika / Imaginarij Balkana

Delo s področja Balkanologije.

Formalno zajetna knjiga, ki samo za navedbo bibliografije porabi več kot 50 strani. Vsebinsko pa katastrofalna praznost.

Da knjiga nima duha, napoveduje že kazalo, ki je samo sebi namen. Naslovi poglavij namreč ne povedo nič, le ponavljajo drug drugega: "Balkanizem ali orientalizem?", "Balkan. Nomen", "Balkan kot samooznačba", "Odkritje Balkana", "Balkan in mit o srednji Evropi", "Balkan.Realia".

Antropologu, ki bo proučeval življenje v vasicah Papue-Nove Gvineje, se zdi samoumevno, da se bo naučil jezika domorodcev. Avtorica, ki razkriva tajne Balkana, pa ne bere knjig v srbščini, če ji že oprostimo odsotnost hrvaške, madžarske in slovenske literature.

Kaj knjiga sploh pripoveduje? Del je popisan z utvarami in zablodami zahodnjaških videnj Balkana, del pa prinaša nesistematična paberkovanja po balkanskih avtorjih. Ob branju te knjige prav zacveti Božidar Jezernik s svojim delom Prispevki k etnologiji Balkana (1997), v katerem se omeji na proučevanje potopisov, ki razkrivajo zgodovino predstav o Balkanu.

Todorova piše fluidno, zdaj najde citat pri srbskem pisatelju Nušiću, zdaj uporabi članek politika H. Kissingerja, zdaj se zgraža nad romunskimi razumniki, ki so se utemeljevali na ne-balkanskosti in jim po moralistično še očita, da so domišljavi. Piše o Balkanu, ki ga ne poskusi niti določiti, vmes pa kot kakšen ocvirček pridoda še malo primerjave s pojmi orientalizma in srednje Evrope.

Vtis je, kot da hoče avtorica predvsem šarmirati s svojo razgledanostjo. Rezultat: namesto študije s spoznavnim objektom prebiramo neskončne bralne zapazke o literaturi, ki jo je prebirala Todorova.

Popolni flop!