Roman / Ime mi je Damjan

"Pa ne da si res žile režeta," me je zaskrbljeno vprašala./ "Ah, kje, dolgčas nama je, pa se greva eksperiment. "

Kakšen? Damjan ji je natvezil halucinogenost in dekle je takoj ponudilo še svoje zapestje. Toda bil je že preveč pijan in dekle je morala potem kar na urgenco.

Damjan je zadnjih nekaj tednov brezposelni devetnajstletnik z neznanim srednješolskim poreklom in neodkritim poklicem, sicer pa je stalno v drastičnih sporih, kaj sporih, pretepih z očetom. Tadva se na smrt sovražita, zato se Damjan tudi preimenuje in za nekaj časa tudi odseli. Njegovega prvotnega imena ne izvemo. Mama vmes samo še joka, zato Damjan stalno hodi zvečer v diskače, tudi gay disco, kjer spozna zgornjo Nelo, s katero nekaj časa celo hodita.

Pred sabo imamo torej roman o odraščanju, ki je očitno po zgledu Thomasa Brussiga in njegove nedavne uspešnice Junaki kot mi celo oblikovan dokaj podobno, saj tu Damjan niza svojo pripoved (To nam postane jasno šele na koncu) v nekakšni psihoterapevtski skupini za samopomoč. - Roman je tudi napisan zelo sveže. Tako se vsako poglavje začne - očitno po vzoru pikaresknega romana - s kratkim povzetkom. Jezikovno je zelo korekten in barvit tudi s slengizmi, samo ena beseda (namreč 'skoz' namesto 'vseskozi') nas bega. Če ne gre za kako osebno zamero, potem je to gotovo poskus nove uvrstitve v standard. - Zapomnite si, gre za dobro počitniško čtivo.