Roman / Kristalne rešetke

Srbski pripovednik jugoslovanskega časa in svetovljanskega pogleda.

Medtem ko v večini del zbirke CZ svetovnih romanov XX. stoletja bralec opotekaje vstopa v tekst, pri Kovaču dobesedno pade v zgodbo. Avtor je namreč realistični nadrealist. Samo v sebi protislovje? Ne, nadrealistični konstrukt je bila realnost sama, ki so jo ustvarjale jugoslovanske revolucije. Najbolj zviti tihotapec tobaka se znajde v zaporu s komunisti, kar po vojni spremeni njegovo biografijo, ki pripoveduje, kako je v resnici pod znamko tihotapljenja tobaka razširjal komunistične ideje.

Kovač je doma v humorju diktatur, ki se norčuje med vrsticami; ko je na pogrebu uglednega meščana konj vlekel mrliški voz in židko iztrebljal, je pikra gospa pripomnila: ne moremo reči, da za vrlim P. ni ostala niti sled!

Avtorjeva drža ni moralistična - ušesa in glave kdaj padajo z lahkoto odpiranja vrat -, še manj revolucionarna, še toliko manj meščanska, zato pa burkaška. Rad ima junake, ki uživajo v potikanju, naj si bo modrooka cigančica, boemski starinar, salonski lev, oficir udbe ali pa pisatelj Knut Hamsun, potepuh po ideologijah, tudi naci simpatizer, ki je pred II. vojno v Dubrovniku kupil mehke čevlje, katere mu je na sprejemu v Raichstagu zavidal sam Herman Goering.

Njegovi heroji znajo nekaj več. Beograjska plesalka gnetljivca Lola; brž ko je začutila nabrekel ud plesalca, ga je z drgnjenjem bokov in trebuha tako obdelala, da je na večer vsaj pet plesalcev spravila do orgazma. Ali bratec pripovedovalčeve ljubice, ki ustvarja artizem prevare, a v dostojanstvu prevaranta nad prevaranti: potem ko mu spelje ženskico in mu pljune porno čtivo, opetnajstenemu pusti starinski medaljonček, ki pa ga spravi v tako dobro voljo, da je z njim bolj srečen kot poprej z ljubico in prepovedano porno revijo vred.

Čisti užitek v zgodbi, ki pa skozi igre menjav kultnih predmetov prinese tudi pretanjeno sociološko analizo skupnih jugo časov.