Poezija / Skice krvi in zvezd

"Vino brsti/ v pohotnih sanjah, v rombu/ pravljic se lesketajo/ mostovi in mavrice nad njimi."

Nevin Birsa(r.1947) mi je zašel pod prste v zanj srečnih okoliščinah. Obravnavati sem nameraval sicer neko drugo knjigo, s čimer pa bi si zaradi svoje brezskrbne tečnobe prav gotovo prislužil kopico sumničavih pogledov in niz hudih zamer.

Potem sem se pa čez noč odločil, da tega ne bom storil, saj vse skupaj lahko obidem in obravnavam danes raje Nevina Birsa, Primorca iz Branika in učitelja slovenščine.

Pred sabo imamo namreč hudo vztrajnega pesnika, saj je obravnavana zbirka že njegova štirinajsta po vrsti od prve z naslovom Elektronke v očeh iz l. 1970.

Torej imamo opraviti z enim najbolj plodovitih slovenskih pesnikov.Uvod v pričujočo zbirko je napisal sam Ciril Zlobec. Pri tem je ugotovil nekaj sila presenetljivega. Namreč to, da Birsa ne samo piše o kozmosu, ampak v tem kozmosu preprosto tudi je, (Kot da bi bil lahko sploh kje drugje!-mimogrede, Birsa bi moral usvojiti tudi aritmetiko oklepajev, ki jih tako pogosto uporablja na koncu svojih pesmi.)

Zlobec je v svojem uvodu napravil dve napaki,ki jih Birsa, slavist očitno zaradi Zlobčeve posvečenosti ni upal popraviti. V Zlobčevo obrambo zaradi smešne ugotovitve pridajam to, da mu je Birsova poezija razumljivo povzročala težave,ker je v njegovih pesmih skrivnost v nekakšni poetološki blasfemičnosti. Skoraj vsako pomenko v pesmi brez večje škode lahko nadomestimo s kako drugo besedo. To je pa že tako velika posebnost,da sta hermetičnost in abstraktnost v tej poeziji samo najpreprostejši oznaki,s katerima mimogrede opišemo ta pojav.