Poezija / Kavarna v prvem nadstropju

"(...) V/ cajnico na okenski polici smo spravili/ rime in aliteracije./ Hotelir pa nam je dal za popotnico ključe in skrb za cimet v // U zavešenyho kafe."

Verjetno je bila malokatera pesniška zbirka v zadnjem času pričakovana s tolikšno radovednostjo kot prav Svetinova. Gospod je namreč učitelj na ljubljaski slavistiki in predvidevam, da so bili na eni strani radovedni kolegi, na drugi strani pa predvsem njegovi študenti.

In kaj lahko povemo zdaj o njegovem načinu pisanja. Predvsem to, da Svetina ni spet kak novi manijak, ki bi skozi svoje pisanje skušal kazati občinstvu, torej študentom, kake vzorčne primere stalnih pesniških oblik in figur.

Kaj bi se že našlo, vendar to sploh ni bistveno. Take so morda neke tercine, medtem ko neka druga štirinajstvrstičnica k sreči ni niti približno poimenovana za sonet, saj to niti ni. Pa ne zato, ker nima kake izmed variant rim in stalnega ritma zaradi predpisanega in predvidenega endekasilaba. Sploh ne! Pesem namreč nima znanega sonetnega preloma, zaradi napetosti katerega šele pride do soneta.

Avtor tako tudi ne ustvarja nekih posebnih, antoloških zvočno-pomenskih efektov. Vsemu temu se že kar deklarativno odreka, kot sem tudi izpostavil v iztrganem citatu na začetku. S tem pripisom, da bi sam dodal tu še odsotno aliteracijo. - In kaj zbirka sploh ima, da jo ne odklanjam?

Tu so lepe pesmi vzdušja in novega, nekako bolj srednjeevropskega ambienta, ki je potegnjen tja do Norveške. Prav naslovna pesem z omenjeno kavarno ima svojo referenco v norveškem Bergnu. Sicer pa ostane v spominu tudi nam znana posebna 'litovska metafora'. ko so vaščani z deskami ogradili Stalinov spomenik, češ da ga obnavljajo.