Poezija / Smehljaj

"Ko prideš, se zavem, čemu obstajam,/ ko prideš, zopet z zvezdami zarajam,/ ena od zvezd kot bezgov grm čist"

Vsebina: Egocentrizem! Že naslovnica s svetlolaso novorenesančno podobo spet nekega zagonetnega nasmeška na licih ne preveč zanimive osebice, za katero bi lahko samo globoko čuteči tozadevni eksperti povedali, katerega spola, za božjo voljo, bi utegnilo to prelestno bitje sploh biti, govori namreč prav to. Saj bi bil pričakovan sklep 'ena od zvezd', citiram, čista, tu sklepam, ne pa, da je to v maskulinu 'zvest', kot je pri Koširju.

Enako odprtih ust nas pustijo že prej druge stani, saj ima knjiga na prvi notranji strani precej odločen podnaslov: Ljubim te takšno, kot si, kot da je to kakšen vzporedni naslov. Takoj za tem doda še izpostavljeno posvetilo 'pesmi za Matejo'. Ne glede na dokaj nevzpodbudno ali celo malo žaljivo podkrepitev posvetila (kot da tej nesrečni Mateji res kaj bistvenega manjka). Potem nas celota na ta način dregne še kar nekajkrat. Najprej je tu nekam obsežna vsebina, nakar še dokaj visoka cena knjige za pesniško zbirko. Kdo jo bo pa kupil? Če je tak tudi namen, potem ima visoka cena tu represivno permisivni značaj in je smiselna. Morda bo pesnik vseeno napravil na Matejo kak vtis.

Oblika: Neoklasicistična! Nanizane so pesmi znanih klasičnih form v bralcem domačih verzih s sicer nekam za lase privlečenimi glasovnimi stiki, navadno rimami, ki najpogosteje sploh ne prinašajo nobenega novega sporočila.

Pomen: Končni vtis je, kot da bi poslušali kakšne dolgočasne litanije, ko se že tako pridno rimajo tako bolj ali manj ista obrazila, ne samo nominalni nizi z nominalnimi in potem verbalni z verbalnimi. Če bo zbirka naredila kakšen specialen vtis na Matejo, naj si to pripiše sama sebi.