Roman / Katarina, pav in jezuit

Za marsikoga bogokletno: roman se bere kot Knjiga knjig ...

... in zopet, za marsikaterega, prav tako bogokletno: svetovljan Drago Jančar (r.1948) je brez dvoma doslej naš edini pisatelj, enakovreden iz(pri)povedni veličini Ivana Cankarja.

Čar (in moč!) pričujočega, tega skoraj petstostranskega romana je, prvič, v tem da ga takorekoč z enakim zanosom lahko prebereta tako izobraženec kot tudi najpreprostejši človek iz ljudstva; drugič, vsebina bo obema (seveda vsakemu po svoje) popolnoma razumljiva; - in tretjič, Jančarjev slikovit in prepričljiv način pripovedi bralca naravnost (za)popelje v obravanavani čas, v petdeseta leta 18. stoletja, natančneje, v (po)začetno obdobje vladavine avstrijske cesarice Marije Terezije. Zgodovinski okvir zgodbe predstavlja zadnje (še uradno dovoljeno) množično romanje slovenskih vernikov v Kelmorajn, omenjeno romanje pa sovpada z avstrijsko vojno s Prusijo.

Junakinja romana je tridesetletna lepotica, ponosna in samosvoja osebnost Katarina Poljanec, hči grajskega oskrbnika, ki jo v začetku meseno spoznavata dve domišljiski moški telesi, obe brez obraza ... In ko se Katarina - nekaj se mora zgoditi oziroma razrešiti, pravi - odloči in odpravi na romanje, se ji ti moški postavi iz sanj kaj kmalu prikažeta kot resnični bitji, z dejanskima obrazoma ... Prvi je bivši jezuit, ki ni več zmogel pokorščine redovnim pravilom, drugi pa je pav, okončani oficir avstrijskega topništva. Prvi jo popelje v svet telesne ljubezni, drugi iz nje napravi vojaško kurbo ...

Roman, ki se konča s potjo še dlje, še bolj navzdol, proti Robu.