Kulturna zgodovina / Oljka in njeno olje

Oljka v mitih, nasadih, receptih in zgodovinah.

V spopadu za oblast nad Atenami boginja Atena premagala Pozejdona, saj se je meščanom prikupila s tem, da jim je posadila drevo oljke. Na otoku Delosu so boginje posebej rade rojevale v senci oljk, na Bližnjem Vzhodu se je nenazadnje Noetov golob vrnil na ladjo z oljčno vejico v kljunu.

Domovina oljke je Sredozemlje. Že babilonski Talmud pozna zdravljenje obolelih dreves, katere so premazali z rdečo snovjo, verjetno fungicidnim železovim fosfatom. Svetopisemski junaki so se mazilili in umivali z njenim oljem. Stari Rimljani so svoj imperij širili z meči, a tudi z nasadi oljk. Zdaj so nomadska ljudstva ostala na istem kraju, čakajoč, da oberejo letino oliv. Ko so Španci zasedli Ameriko, bi pričakovali, da jo bodo kultivirali tudi z oljčnimi nasadi. Nak, namesto njih najdemo krdela svinj, iz katerih so pridobivali mast, ki je nadomestila olivno olje. Potem ko so iztrebljali Indijance, so pridobila široka prostranstva za pašnike, medtem ko gojenje oliv zahteva številne človeške roke, ki jih bodo gojile vestno in tankočutno.

Ob teh zgodovinskih refleksijah je knjiga bogata tudi na receptih jedi pripravljenih iz oliv: tako starodavnih, sodobnih afriških kot sredozemskih.

Skratka prijazna knjiga, v kateri pa ne smete iskati ne poglobljene študije, ne vrtnarskega priročnika in ne vodiča po trgovinskih policah z olivnim oljem.