Pisma / Pisma Joži

Sedem let (1923-1930) dokumentiranga toka ljubezeni dramatika do njegove dive.

Moja draga Joža! Uboga Tju! Manjka, Manjkica!, Dragi otrok!, Draga, draga moja?, Ljubček!, Ti moje dekle., Moja mala sestrica!, Ljuba Joža, Ljuba moja edinka!, Ljuba sestrica!, Ljubi Joža! - Ljubeči naslovi pisem, lahkotni zaključki: Za miklavža en rdeč p, če ga pa ne marate, ga zradirajte.", silna strast, zaradi katere nese v zastavljalnico plašč, iz katerega si kupi knjigo z zgodbami, ki so všeč njegovi Joži. Potem padci: "Vaše telo je bel cvet. Mrzel cvet je. Vaše naročje je zaklenjeno. Krsta je vaše naročje, marmornato krsto bi rad objel." V boljših trenutkih ljubezni zaprede od ugodja brezdelja: "Misliš to in ono. Jaz nimam nobene skrbi. Na hrbtu ležim in tuhtam, če je pika nad menoj muha ali vrana."

Potem zapade v kesanje: "Če me imate radi, potem vedite, da one druge ne bom nikdar več videl in sem ljubil samo njen trebuh. Sovražil sem njene roke, vse, vse drugo."

Če so van Goghova pisma avtobiografska, so Grumova strogo ljubezenska. Tako kot je pisal drame, tako so tudi njegove ljubezenske izpovedi dramatične, ki nihajo od besne ljubosumnosti, pomladne nežnosti, iskrivosti, nore strasti, užaljenosti, pa do brezskrbne lahkoživosti: "Tudi še neka druga mi je izpovedala ljubezen. Pobožal sem jo, ji ustvaril iluzije. Seveda sem se takoj spomnil, da mi rečete vlačuga radi tega. Da res, povsem navadna kurba sem, vsaka me vzame, katera hoče, kadar dopustite vi."

Ravno za eno knjigo ljubezni.