Domača proza / Jeba z lipicanci

Roman, v katerem se bo marsikdo in marsikaj prepoznal(o).

Ključna tema romana je še danes aktualno institucionalno barantanje z nič kaj zavidljivo usodo našega nacionalnega ponosa, lipicancev. No, seveda je tu prisoten še glas vpijočega v puščavi, civilna družba, ki zanosno stopi na barikade slovenskega lipicanstva, vendar se junak romana, magister veterine Ludvik Koren z njimi pravzaprav le bežno sreča /"... z mednarodno angažiranim mirovnikom, pesnikom Simonom V. Kavurjem sva razvila kratek, pa temu ustrezno bolj emocionalen kot strokoven pogovor na dano temo ..."/, prav tako pa se kot "bežno srečanje" izteče tudi njegovo raziskovalno delo na veterinarski fakulteti. Ampak naš mladenič je, jasno, naiven in sveto verjame, da so ga starejši kolegi onemogočili zaradi ljubosumja, zato obupa in se najprej pol leta bolestno zapija, vmes se še razide s svojim dolgoletnim dekletom, potem pa odide v Italijo, kjer se uspešno preživlja kot klošar.

Ampak svet je majhen - in klobčič skrivnosti se začne bliskovito odvijati: v Riminiju nekega dne naleti na mladostno, bogato vdovo Marino (ženska po ljubljansko naglašuje nekatere redko uporabljene, strokovne besede), ki mu prijazno "predstavi" svojo aristokratsko kobilo Arabello - lipicanko, za katero se takoj izkaže, da izhaja iz slovenske kobilarne, v Italijo pa je bila seveda prodana potom organiziranega kriminala ...

Skratka, provokativen roman, primerljiv z Virkovo Zadnjo Sergijevo skušnjavo.