Teorija / Nietzsche: Filozofija dvojega

Naslov v ospredje postavlja Nietzscheja in bralca navaja k sklepu, da gre v knjigi zgolj za interpretacijo ali komentar, a zapis na naslovnici bi lahko brali tudi v obrnjenem zaporedju: Filozofija Dvojega - Nietzsche. Torej kot teorijo koncepta dvojega, ki obenem ponuja uvid v jedro Nietzschejeve filozofije. Kajti rdeča nit študije je vprašanje, kako misliti logiko dvojnosti, natančneje kako misliti drugega, ki ni zunanji drugi, temveč je prvemu inherenten, njegov rob, notranja meja. Izpeljava tako meri prav na razmerje dozdevnih nasprotij, za katere se izkaže, da so v bolj zapletenem odnosu. Realno ni zunanje reprezentaciji, temveč njen notranji rob. Življenje ni preprosto nasprotje smrti, je oboje, življenje in smrt, še natančneje: je vseskozi živi rob med njima. Zakon ni preprosto nasprotje čutnosti, temveč je artikulacija čiste čutnosti. In krivda ni preprosto drugo užitka, temveč prav njegova artikulacija.

To veliko temo študije spremlja elegantna gesta: tisti mimogrede, ko se niz finih izpeljav lahkotno vključi v tok razprave, kot da bi bralec naletel nanje spotoma, tisti za povrh, kot da bi avtorica imela preveč dobrih idej in uvidov, da bi se zamujala s pisanjem posebnih člankov. O filmu (Najini mostovi), o sublimaciji, o postmoderni ... Če pustimo ob strani smrt boga, asketske ideale, nihilizem, se pravi izpeljave, ki se nanašajo na Nietzschejeva centralne probleme. Temeljna strukturna poteza razprave pa ni ta gesta, temveč podvojitev dvojnosti kot vsebine z dvojnostjo Nietscheja in Lacana kot referencialnega ozadja - in tudi za to dvojnost velja vse tisto, kar je v dvojnosti izpeljano v vsebini.

Napisano v enem velikem zamahu, in tako se tudi bere.