Humanistika / Zapisi: 1951-1994

Članki, nekrologi, pisma in razprave o umetnostni zgodovini.

Knjižnih izdaj že poprej objavljenih tekstov so običajno bolj razveselijo avtorji kot bralci. Menašejeva spada v red neobičajnega.

To povzročita slog in esprit, s katerima pisec tako doživeto opiše umetnine, da zmami čitalca, da pobrska vsaj po reprodukcijah. Za hip so obnemeli živi in mrtvi ljubimci, ki se nenehno sprehajajo po zemlji in nebu, goslači na strehah, stari modri rabini, pohlevne živalce, Kristusi z zvitki tore in njihovi ravno tako že preminuli junaki, majhni bradati Židje z bisagami prek ramen, ki letijo nad neznanimi kmečkimi hiškami. Umrl je največji židovski slikar Marc Chagall.

Menaše sicer o umetninah piše tako, da ne piše o njih, temveč o duhu časa, v katerih nastajajo.

Ko pojasnjuje vznik avtoportreta, seže do preoblečenega avtoportreta. Se pravi v 15. stoletje, ko slikar na cerkvenih freskah resda riše svetopisemske osebe, vendar pa da enemu izmed svetnikov svoje lastne poteze, ali pa se nariše med številnimi stranskimi podobami.

O holandskem slikarstvu 17. stoletja, o Rubensu in Rembrandtu pripoveduje tako, da najprej prikaže razliko med vladavino Španije in vzponom Združenih provinc, ki se kaže v baročnem slikarstvu, ki poveličuje kneze in svetnike v kipeči čutnosti na ogromnih freskah, katere morajo oslepiti, prestrašati in očarati množice gledalcev, medtem ko Holandci upodabljajo resnične ljudi v vsakdanjem življenju in njihovo imetje brez pretiravanja na malih oljnih slikah.

Knjiga, ki je več kot hommage avtorju.