Potopis / Čar grške pokrajine

Grk, ki je napisal potopis po Grčiji.

Žanrsko protislovje, zakaj v potopisju namreč vlada kanon, da so najboljši opazovalci tujci, ki iz distance vidijo globlje. A pisatelj Kazantzakis (Grk Zorba, Kapitan Mihalis) je Grk samo po krvi in jeziku, njegov duh je potoval bodisi po knjigah, po zahodnih univerzah, ali pa križaril po daljnih deželah; celo umrl je na Nemškem.

Ko avtor pešači po Olimpiji, Starem Korintu, Kilini, Atosu etc., srečuje v njih ljudi, s katerimi družno misli o minulih časih. V Šparti pripoveduje o lepi Heleni, o njeni ugrabitvi, ki pripelje v trojansko vojno, a se ustavi ob liku te špartanske kraljice, zaradi katere dobiva poželenje videz vzvišene čistosti. In spomni, da so lepotna tekmovanja - Helenije prirejali že v antiki.

Monemwasija je trdnjava iz frankovskega obdobja. Franki so jo oblegali 3 leta, potem pa so jim oblegani Grki, ki so ostali brez hrane, postavili pogoje predaje, da ostajejo svobodni in da jim ni treba služiti vojske. Izgubljeni postavi ultimat zmagovalcu! Toda frankovski knez ga mirno sprejme in drži besedo.

Avtor - ki mu je kot mladeniču oče obljubil, da mu plača enoletno potovanje po svetu, če z odliko diplomira - zna najti posebneže, ki utelešajo stoletne skrivnosti. Citrarja, kateri ume zaigrati do srca, in meniha, mimo katerega se še nobena ženska ni pretihotapila na sveto goro.

Po palačah Knososa stopa s francoskim abbejem, ki je pariške svobodomislece pripeljal k Bogu. Tokrat se oba pomerita z dervišem v vprašanju: s katerimi besedami bi človek poklical boga?

Drugod prikliče v spomin razliko med svobodnim in sužnjem. Na kipih prepozna svobodnega človeka po vzravnani in lepi drži, ki si ju je pridobil skozi urjenje v gimnastiki, medtem ko je telo sužnja zamaščeno, slabotno in v neobrzdanih kretnjah.

Eden boljših pisateljskih potopisov.