Poezija / B Pesniški venec

Morda je še najlažje vstopiti v pesniško zbirko Sonje Koranter prek dveh tu vsebovanih slikovnih podob hiperrealista Leonarda Rubinsa. Pesnico smo verjetno vsi doslej povezovali predvsem z Valentinom Cundričem. Včasih je bila samo avtorica zapisa o kaki pesnikovi knjigi, drugič pa recenzentka v takih edicijah, kot so Delovi Književni listi. To je vsekakor hvalevredno, saj se Slovenci sicer vse preveč poredko zavemo s kakim svetovno pomenljivim pesnikom imamo opravka.

Zdi se, da je tu spodbudila Sonjo Koranter predvsem Cundričeva ogromna produktivnost, kar naj ne bo, rotim, razumljeno kot kaka moja zlohotna kritika, pač pa ponovno opozorilo na stvari, o katerih sem že pisal.

Avtorji, pri katerih nisem držal jezika v to smer, bi mi opravičeno metali to naprej. V zbirki gre za precej obsežen, težje obvladljiv zbir pesmi v stalnih pesniških oblikah in pesmi v svobodnem verzu. Težko bi za ta spoj našli skupni imenovalec. Tistim pesmim v stalnih metričnih in strofičnih oblikah pa bi se verjetno dalo očitati predvsem in najprej neumetelnost nekaterih glasovnih stikov: Če se rima recimo življenje s trpljenjem, to še ne prinaša nobenega novega sporočila. Tudi sintagma otožni jaki ni ravno pretresljiva, ampak služi bolj izpolnitvi rime. Pesniške zbirke niso le za rime in širjenje bibliografije.