Roman / Zadeva Twyborn

Ko branje postane bosopetenje po ostrem kamenju in železnih opilkih obenem.

Pri preboju skozi pričujoči knjigo (mimogrede, zadeva šteje impozantnih 533 strani v enem kosu) se bo še tako verziranega bralca polotil obup. Zakaj? Roman bo namreč celo zanj, milo rečeno, izredno težko berljiv, saj stavki v bralca dobesedno tolčejo: kot kladivo; pa razbesnela kraška burja; in navsezadnje, tu je še najmanj ducat Taysonovih direktov in krošejev ... Ob tem samo naključni primer enega izmed mnoštva stavkov, ki sprožijo bralčevo potrebo po kisiku: "Gospo Golsonovo, tej se je ogabna cigareta gnusila in vzdigovala žolč od Mont Blanca, kot se je bila zbala, da jo utegne doleteti, je do nemočnosti napenjalo, in med tem napenjanjem je imela občutek, kakor da jo vleče ven iz gumijastega steznika."

Skratka, pred nami je torturni literarni izdelek, iz katerega bodo bralni užitek izkoščičili izključno mazohistično nastrojeni bralci ... Zares in stokrat škoda, da je temu pač tako, saj je sama zgodba o dvojni oziroma trojni spolni vlogi naslovnega junaka Twyborna - sploh pa za dandanašnje tozadevne razmere - zares zanimiva, če že ne za marsikoga kar poučna. Zadevneža v prvem poglavju tako spoznamo kot Evdoksijo, nežno zakonsko ženo ostarelega, bogatega Grka; v drugem se nam predstavi kot mačističen biseksualec Eddie; v tretjem pa se zopet prelevi v rahločutno žensko in se okliče za Eadith, ukvarja pa se z vodenjem javne hiše.

Čtivo izključno za bralne težake.