Roman / Fužinski bluz

Jezikovna štafeta štirih pripovedovalcev.

Ob branju pričujočega živahnopisnega romana se, naj mi avtor, prosim za (od)zamero, iz stavka v stavek neprestano suklja pomisel na genialno izpeljano literarno stvaritev pripovedniškega etc. mojstra Umberta Eca, Ime rože ... Zakaj? Skubic je namreč in strokovnjak na jezikovnem področju in izvrsten pripovedovalec zgodb, ki jih - v tem pa je tudi moč in čar Fužinskega bluza - poda z živo, vsakdanjo govorico posameznih junakov. Okvirna zgodba romana se odigra na dan danes že zgodovinske nogometne tekme med Jugoslavijo in Slovenijo v "muzejskem" ostanku bivše Juge, v "Federativni ljudski soseski Fužine", kjer, mimogrede, obiskovalca že ob vstopu v naselje sprejme posrečen grafit, da se pač v omenjeni coni giblje na lastno odgovornost, a zadeva seveda še zdaleč ni tako strašljiva kot se mogoče sprva sliši.

Skratka, te "grozovite" Fužine se konec koncev pravzaprav v ničemer bistveno ne razlikujejo od preostalih slovenskih urbanih naselij. "Saj, veste, to sploh ni res, kar se tako govori o Fužinah, da naj se tukaj sploh ne bi slovenščine slišalo," je prepričljiv prvi izmed štirih glavnih likov romana, prekupčevalec z nepremičninami, domorodec Ščinkavec. In možak, statistično gledano, prodaja čisto resnico: svoje domovanjsko stopnišče si "deli" z upokojeno profesorico slovenščine, prepitim bivšim hevimetalcem in šestnajstletnim dekličem črnogorske krvi ...

Roman, iz katerega bodo že čez deset let črpali - etnologi.