Literatura / Izseljeni

Štiri novele o izseljenih Židih.

To niso pripovedi o holokavstu, tudi ne o vsebinah antisemitizma. Te nastopajo le mimogrede, tako kot reistični opisi vrtov in ulic, ali pa načina, na katerega je gospa Gracie štela opečnato rdeče bankovce za deset šilingov. Stavek tu, ki omeni bogato družino, ki je prišla za začetku XX. stoletja na počitnice v nemške toplice iz Rusije, kjer Židom ni dovoljen vstop v javna kopališča, in stavek tam, ki hkrati pripoveduje o nacistični zaplembi galerije junakovemu očetu, a obenem niza spomine na smučarske počitnice, ki jih je družina še naprej gojila v nemških Alpah.

Skupna značilnost glavnih likov ni židovstvo - to je le akcidenca -, temveč selitev v nova mesta. Zdaj lahko namreč avtor zastavi tekst retrospektivno, ko k priloženim fotografijam išče drobce iz njihovih otroštev in prejšnjih življenj. Učitelj, kockar, alpinist, popotnik z bedaeckerjem v roki, pa fotografija mondenega hotela, v katerem je stric Ambros prikockal sanjske milijone, njegove posetnice, vile iz Kissingena...

Tekst bralca ne more potegniti v napeto zgodbo, saj odnosov med osebami praktično ni. Vsak živi in umira v svoji samoti. Pa vendar, knjiga ima draž. Nekaj zaradi fotografskih podob in še več zavoljo lenobnih stavkov, ki omogočajo ležernost branja, ko se ti ne mudi k naslednji noveli, stavkov torej, ki izpisujejo ravno dovolj mikavne portrete bizarnih oseb, da ne odložiš knjige.