Lirika / Rosa

"Tvoj jezik me ščiplje v ušesu/ vendar sama nezmerne besede o predanosti trosim/ ko se še z isto odejo pokrit/ oblačiš za odhod."

Všeč so mi razplasteni, zame novi bibliografski podatki mladega pesnika. Dodajam, to me zanima seveda pri vsakem avtorju. Če imate tudi vi v zavesti samo Komeljevo prvo, res impresivno pesniško zbirko Luč delfina iz l. 1996 in pričakovanje, da gre tudi tokrat spet za tistega mladega sonetista, potem ste v zmoti in zamudi, kajti cobiss v Nuku vas bo poučil, če ste seveda kaj odprte glave, tudi kadar ne zehate, da je mladenič l. 2002 pri dr. Nataši Golob doktoriral in je zdaj prvi strokovnjak pri nas za toskansko slikarstvo.

Potemtakem je gospod šel po stopinjah očeta prof. dr. Milčka Komelja. Tudi pri pesnjenju je dr. Miklavž Komelj očitno odrasel in imamo tokrat tu izredno hermetičnega in še inovativnega, asociativnega predstavnika svobodnega verza. Saj v podobnem, zapletenem jeziku pesnijo mnogi najpopularnejši sodobni slovenski pesniki, od Šalamuna do Debeljaka ali do Čučnika. Le da je pri njih še vedno ohranjen pomen. Če že ne prava in edino zveličavna sporočilnost ali vsaj sled, slutnja te.

Tu je pa pogosto, ne zmeraj, to ne, odvzet skoraj sleherni pomen. Če so te pesmi strukturirane pa tudi brez običajnih stalnih in ponavljajočih se pesniških oblik, saj nekajstranski ... pesnitvi, če to tako tu zaradi podobne razplastenosti takoj avtomatično izrečemo, četudi bi bila to le likovna in na koncu celo komična aluzija ... lahko na kaki naslednji strani sledi samo kaka dubleta ali ozka sedemvrstičnica, potem se bralci znajdemo čisto negotovi brez ograje ali podobnih kontur. Tu smo pa zaradi neujemanja spolov v povedku čisto in zelo šokirani. Priznajte, da tudi vas to malo 'ščiplje' v ušesu. Vsaj ščemi. To je Komelju nedvomno uspelo. Ali nismo torej dobili neke 'četrte sestre'?