Poezija / Lais: zgodbe o ljubezni

Zbirka pripovednih ljubezenskih pesmi iz 12. stoletja.

Gre za upesnjene variante starih keltskih legend, ki jih je Marie de France, drži sicer, da o njej ne vemo ničesar razen tistega, kar bolj ali manj drzno sklepamo iz njenih ohranjenih del, nekoč slišala pripovedovati, pravljični svet ustnega izročila pa se v njeni poeziji (izraz lai, pesem, izhaja iz keltskega besedišča, sama beseda pa prvotno pomeni "pesem, ki so jo Bretonci napravili iz legend svoje mitske preteklosti") prepleta s krščansko in dvorsko realnostjo (beri: normami, zahtevami, pričakovanji ...) pesničinega lastnega časa.

Pred bralcem torej zaživi dejanski, dejavni svet popotnih vitezov in zaljubljenih kraljičen, vanj pa obenem (in seveda tudi obratno) nevsiljivo vdira nadnaravno v vsej svoji čarnosti in črnosti. Marijini junaki in junakinje tako krmarijo med izmišljijo in tuzemsko ujetostjo; živijo, se borijo in umirajo za ideal resnične, popolne ljubezni; - njihova tragika pa je v tem, da so napak poročeni, premalo ljubljeni, nepotešeni, izdani ...Razplet zgodb je klišejski: usojena si ljubimca se končno vendarle združita in nato živita srečno vse do konca svojih dni. Fant in dekle iz pesmi Ljubimca recimo umreta že v trenutku zaroke, trdoživi, dvakrat poročeni vitez Eliduc denimo, pa je na svoja siva leta, menda zaradi upada moškosti, soprogi prvi (le ta je po ločitvi odšla v samostan) prav zato zaupal ženo ljubljeno.

Popotovanje v svet, ki ga je tako brezupno sanjal vitez žalostne podobe.