Filozofski pogovori / Štirje Časi, Pomlad

Nesrečno zaljubljeni študenta filozofije Janez se po pomoč zateče k mojstru, kot mu vsi pravijo (profesorju Brunu Vranu, gospodu gosposke drže, vselej opremljenim s pipo in suknjičem), na kraškem podeželju živečem doktoriranem filozof. A to je le okvir, jedro 600 strani dolgega besedila so filozofskih pogovori o sebi (jazu), času, prostoru in naravi, tako da se zdi, da je forma dialoga med študentom in profesorjem le pripomoček, kako filozofijo narediti bolj dostopno bralcu nespecialistu.

Vendar je tekst pravzaprav tok treh zgodb. Najprej zgodbe nesrečno zaljubljenega Janeza, še študenta, nato zgodba samega Bruna, filozofa specialista, in na koncu zgodbe o filozofih in njihovih teorijah, ki jih mojster ponuja Janezu kot "lek" za njegove težave, le da so slednje bolj argumentativno usmerjene.

In tudi če nekateri elementi pripovedi delujejo "klasično" (denimo delitev dela med spoloma: moški filozofirajo, ženske se ukvarjajo z umetnostjo in skrbijo za hrano), celota ustvarja prepričljivo vzdušje. Je nekakšna avtobiografija avtorja, življenjska, domišljijska in študijska, obenem pa uvod v filozofijo, s tem da je tisti, ki se ga uvaja, že študent filozofije, se pravi nekdo, ki je v filozofijo na neki način že vstopil, tako da razlage mestoma lahko presegajo neposredno izkustvo filozofskega laika.

Največji del Pomladi je dialog, v katerem nesrečno zaljubljeni za hip pozabi na svojo bolečino, filozofija jo nadomesti in zakrije, bralcu pa nudi berljivo zgodbo o odraščanju, odraslosti, in filozofiji. Avtorjev odgovor na to, kaj danes ponuja filozofija, tako ni uteha za nesrečno zaljubljene, temveč filozofija kot miselni svet, ki lahko postane del našega vsakdanjega izkustva.