Kriminalka / Deklina je mrtva

Ko je kvaliteta prevoda primerljiva z (v Evangeliju dokumentiranim) dogodkom na svatbi v Kani.

Bralstvo, ki se je do sedaj sprehodilo skozi katero izmed mnogih, v slovenščino preloženih Morsovih peripetij, bo zagotovo že takoj "po vstopu" v pričujoči roman še enkrat preverilo na zavihku knjige, če so pred njim (za)res zapisi iz zbirke nadaljnjih dogodivščin tega genialnega policijskega inšpektorja, šarmantnega starega spogledljivca, cinika, skopuha težneža in pijanca. Namreč: vsem predhodnim izdajam svojski in zato pričakovan, torej povprečen (beri: literarno zvodenel) pripovedni jezik se je - in sicer po "krivdi" oziroma zaslugi izvrstnega prevoda pisatelja Uroša Kalčiča - "izrodil" v jezikovno bogato, literarno dovršeno pripoved o (tokrat umirajočem) inšpektorju Morsu, ki ga uvodoma /"... bil je pri zavesti, menda trezen in še kar spodoben, če odštejemo temno rjave madeže na prednjem delu njegove zebraste pižme ..."/ nemarno pobruhanega najde ostarela čistilka - in godrnjajoči negodnež se seveda takoj zatem znajde v bolnišnici, kjer zdravniki že na prvi pogled ugotovijo, da ima v najboljšem primeru želodčni čir, ki je na lepem sklenil počiti in krvaveti, v najslabšem pa ...A naš sivolasi junak se kljub nič kaj zavidljivi diagnozi ne prepusti obupu, preprosto zato, ker mu "za kaj takega" - poleg takorekoč štirindvajseturnega flirtanja z brhkimi medicinskimi sestrami se ljubiteljsko ukvarja še z razrešitvijo šlampasto razrešenega primera umora izpred več kot sto let - kratkomalo umanjka časa.

Branje za duha in dušo.