Knjiga / Umetnost ljubezni

Ob Bibliji druga temeljna knjiga evropske civilizacije.

Po njej so rasli rimski meščani, ob njej vzdihovale Rimljanke, z njo si krepili duha srednjeveški trubadurji, v njej iskal navdihe Prešeren, skozi njo odraščale generacije še celega XX. stoletja.

Publius Ovidius Naso (43 pr.n. št.-18 n.št.) je dal svojemu večnemu delu ime Ars amatoria, v katerem povzdigne erotiko v visoko kulturo. Tako kot se učimo matematike ali stare grščine, tako potrebujemo tudi učbenik ljubezni. Pri Ovidu ni nič spontanega, naravnega, od Bogov danega, zanj je ljubezen kot lovska veščina.

A hkrati je univerzalen, za vsakega pod soncem se najde košček slasti. Poučuje deklice: "Toda ognite se moškim, ki dajo preveč na zunanjost, takim, ki lasek vsak prav zmeraj skrbno si glade", deli nasvete zelencem: "S popuščanjem zmago požel boš; če si želi igrati, slonovinaste kocke metati, vrzi nespretno jih, njej igro zgubljeno predaj", bodri tiste s telesnimi hibami: "Videz brezhiben je sicer redkost. Majhna si? - Sedi! Suha je ženska preveč? Naj v debelo blago se obleče. Nogo pokvečeno skrij v obutev iz belega usnja", prišepne, kako ohraniti ljubezni ogenj: "Ne priporočam darov prerazkošnih za tvojo ljubimko, naj bodo skromni, a te zmeraj pretkano daruj", uči vrline občudovanja: "Če si na prečo počese lase, navdušuj se nad prečo. Z ognjem si svedra lase? Koder tedaj obožuj!", pokaže, od kod si najti šarm: "Celo smeha se ženske načrtno uče. Ust ne odprite preveč, tudi ne smete se v stalnem krohotu držati za trebuh, smeh naj lahkotno zvončka z vsem, kar je ženskega v njem. Urite ženski korak, z njim naj se giblje telo. Učite se privlačnega joka...", razgalja drobne zvijače njej: "Kadar na varnem užiješ naslado, je manj vznemirljiva. K sebi ga spusti skoz okno, čeprav bi ga laže pri vratih" , in njemu: "Če pa v posteljo leže bolehna, čas je, da vdano ljubezen takoj ji odkrito izkažeš, sej, kar boš s srpom zatem s polnim zamahom požel."

Ovidova erotika je kot gledališče zaigrano v vsakdanjem življenju. Torej umetnost ljubezni, ki ne usahne niti pri starcu ne starki. Toda pesnikove vzpodbude - večkrat celo na pogrebu moža si novega najdeš -, so že v frivolnem Rimu za krepostnega cesarja Avgusta postale tako nespodobne, da je dal Ovida izgnati daleč stran od rimskih oči - v Tome ob Črnem morju.