Gledališče / 50 let MGL I., II.

Obsežna monografija o Mestnem gledališču ljubljanskem.

Kratka zgodovina: spočetje tega "centralnoljubljanskega" talijinega hrama se dogodi 1949. leta, in sicer s prvimi intenzivni igralskimi tečaji, ki so potekali večinoma v prostorih podjetja Beton na Ambroževem trgu 7, kjer so bili nekoč hlevi pogrebnega zavoda, podedovana telefonska številka pa je prej pripadala mestni klavnic"; še istega leta se (kljub omenjeni dejanski, sploh pa simbolno nič kaj zavidljivi startni osnovi) uradno, t.j. z dekretom Mestnega ljudskega odbora glavnega mesta Ljubljane porodi živahno, vendar brezdomno dete; - in potem se naš "dvosezonski" begavček končno vseli in ustali v prenovljeni frančiškanski dvorani v Frančiškanski (zatem in še danes: Čopovi) ulici, kjer na svoji poti do "Abrahama" dozori in odraste v še kako pomembno gledališče.

No, in ta pravkar navedena kratka zgodovina MGL-ja v pričujoči monografiji šteje dober ducat več kot 1100 strani velikega formata. Sledi seveda obvezna bralčev(sk)a skepsa, ali natančneje vprašanje o uredničinem "zajemanju in zaužitju z veliko žlico". Ampak, konec koncev gre vendarle za ime predstavnice iz poznane in priznane garaške, poštene, pokončne etc. slovenske tvrtke Klabus. A glej ga zlomka: večina tozadevnih strokovnih poznavalcev (beri: kritikov, recenzentov etc.) to Klabus Alenkino S.Q. zadevo kratkomalo spregleda, zamolči. Zakaj? Hja, dragi moji, kako tudi ne, saj večina kulturi predanega narodovega telesa zavzeto, v polsrednješolski maniri vegetira v našemu podalpskemu - Hadu.

P.S.: Urednica, ki si zasluži svojo katedro na univerzi.