Knjiga / Novi psi čuvaji

Že boleče kritična knjiga o francoskem novinarstvu.

Halimi postopa kot Noam Chomsky z ameriškimi mediji; neizprosno jih opiše kot podkupljene pse čuvaje oblasti in korporacij. Medtem ko Chomskemu često očitajo nepoznavanje psihologije žurnalistov in same tehnike ustvarjanja časopisov, so Halimijeva moč prav prepričljivi argumenti izkušenj. Njegov nazor je izrazito levičarski, vendar zato njegovo delo ne izgubi kredibilnosti.

Za slovenskega bralca je knjiga pravzaprav bizarna: ko prebira o manipulacijah in dirigiranju medijev na Francoskem, mu je neverjetno domača, saj ima pred seboj podobo časnikarstva iz vladavine komunističnega režima. Toda delo seže prek političnega/korporacijskega kadrovanja, ko problematuzira relevantne teme. Bodisi ko analizira tipe všečnih vprašanj, ki jih v intervjujih postavljajo "novinarske zvezde", ko pokaže, kakšno moč bi imela nekatera nezastavljena vprašanja, ko gradi koncepte "navzkrižne vljudnosti" med medijskimi akterji, postavlja vprašanja nesorazmernosti zaslužkov največjih medijskih zvezdnikov, opozarja na paradoksalno odsotnost "plagiata" v novinarstvu, pokaže na fenomen "nasičenosti" (ko Bernard Henry Levy ustanovi "Listo intelektualcev" za evropski parlament, jo mediji malikujejo kot v srednjem veku svetnike) in hladno ironizira medijsko recikliranje eno in istih osebnosti. V maniri hladne faktografije beleži, kako vedno priviligirani elitneži dobesedno v istem času gostujejo hkrati na dveh TV kanalih; denimo filozof Finkelkraut na LCI razpravlja o bilanci predsednika Mitteranda, na La Cinquieme pa modruje o vlogi medijev v vzhodnoevropskih državah.

Neprizanesljivo in intelektualno prodorno.