Knjiga / Moj zadnji vzdihljaj

Ko je prenehal snemati filme, hoditi v kino, poslušati glasbo, ko je živel za urice od enega do drugega aperitiva, ko je čakal na smrt, se je veliki nadrealist razveselil ponudbe, da napiše svoj življenjepis.

Ko ga beremo, je kot, da bi gledali njegove filme. Dogodkov ne meri z uspešnostjo, ampak jih predstavlja z mnenji in čustvi. Nekje se pošali, tako da misli povsem resno, ko pravi, da če bi bil diktator, bi uvedel cenzuro nad časopisi: cenzuriral bi novice, medtem ko bi bila mnenja svobodna.

Kot nadrealist premore moč, da brez užaljenosti nad publiko pripoveduje o svojih filmih. o svojih filmih

Po svoji biti je bil nadrealist: filmal je zato, da bi šokiral. Zlata doba je bila v Franciji 50 let prepovedana, o Deklici je nek harlemski časopis pisal, da bi morali Bunuela obesiti z glavo navzdol na cestno svetilko na peti aveniji v Franciji, ko je film Viridiana videl milanski tožilec, je napisal obsodbo, v kateri ga zapira za leto dni zapora, če prestopi italijansko mejo, spet drugod so po njegovih filmih gledalci hodili iz dvorane kot od pogreba.

Z dediščino buržujskega otroštva je imel svobodo, ko se je lahko požvižgal na denar. Woody Allen mu je v sedemdestih ponujal 30.000 $ za dva dni snemanja, a ga je zavrnil. Če mi je ideja všeč, bi jo izpeljal tudi za en dolar, če ne, ni vsote, ki bi me prepričala.

Bil je režiser, ki je snemal za smešno majhne denarje in film posnel v 18-24 dneh. Hkrati je bil snob - načrtoval najdražji bar na svetu -, obenem pa je skušal razumeti, kaj pomeni biti proletarec; preoblečen v delavca se je peljal na avtobusu: "Nihče me ni pogledal, bilo je, kot da ne obstajam. Vsi gredo vedno pred vami. Ponudijo vam najcenejše vžigalice. Dekleta vas ne pogledajo. Ta svet ni narejen za vas."

Njegovi spomini na Dalija, Picassa, Borgesa etc. so polni čustev in so bolj njegova doživetja kot faktične slike. "Aragona sem srečal 1934 na metroju. Bil je ravno sredi pogovora s samim seboj in ob tem obilno krilil z rokami. Nisem ga hotel motiti."

Čeprav nadrealist je blagohotno ljubeč do demence, skleroze in starosti. Šali se iz svoje starikavosti, ki jo je podedoval od mame. Ko jo je obiskoval na stara leta, se ga je razveselila in objela, a ko je vmes zginil za nekaj minut in ga je vnovič zagledala, ga je presrečno objela, kot da je ravnokar vstopil.

Ne le Bunuelovi filmi, tudi njegov curriculum vitae je umetnina.