Roman / Martin Čemur

Blatnodolski "zapiski" iz povojnega Trsta, ki verno odslikavajo življenje slovenske manjšine v petdesetih letih.

Brezimni pripovedovalec, čuvaj v mestni ubožnici, ob smrti enega od gostov, Pavla Čemurja, samosvojega, skrivnostnega in molčečega možaka s katerim sta zaradi skupne ljubezni do branja gojila nekakšno duhovno prijateljstvo, podeduje njegovo "borno" zapuščino, omot z zapiski ... In zdaj se začne zgodba v zgodbi: zapisovalec oziroma pripovedovalec Pavel Čemur skozi omenjene zapiske kronološko obnovi svojo žalostno družinsko zgodbo, v njej pa kot glavni junak, poraženec, nastopa njegov oče Martin, večni idealist.

No, naš nesrečni junak, ki zaradi svoje pregovorne poštenosti in pokončnosti nikakor ni zmogel času primerno "prevrednotiti" svojih človeških idealov (in ki je zaradi svojih jasnih, trdih načel navsezadnje tudi žrtvoval življenje človeka, moža in očeta), ni nekakšen domišljijsko-izmišljijski Vitez iz Zamejstva, temveč zgodovinsko - v narodovem boju za preživetje - še kako izpričana in pomembna osebnost, tigrovec Zorko Jelinčič (pisateljev oče, op.p.). Torej človek, ki je bil, kot je zapisal Vladimir Bartol, "resnična legenda primorskega ljudstva in nedosegljiv mit, ki z leti ne zbledi, obratno". In res, slovensko zgodovinopisje zdaj počasi le "odkriva" dolga leta zamolčani doprinos tigrovcev v boju proti fašizmu ...

A že dobrega pol stoletja pred tem je izšel Bartolov Alamut: in pisatelj se je za opis enega glavnih junakov te dandanašnje svetovne uspešnice zgledoval po - tigrovcu Zorku Jelinčiču.