Knjiga / Francis Fukuyama: Konec človeštva

Kultni mislec zahodnjaške filozofije je napisal knjigo o posledicah revolucije v biotehnologiji.

Tako kot v njegovem Koncu zgodovine ne pridemo do konca zgodovine, tako tudi tu ne napeljuje na konec človeštva. Konec ima pri njem strukturen pomen, saj z njim nakazuje revolucionarne spremembe v človekovem bivanju.

Skratka, razvoj nevrofarmakologije, ki nam že zdaj lahko izboljša razpoloženje s prozacom (jemlje ga 28 milj. Američanov), vodi na pot, kjer zdravil ne jemljemo več, da bi si zdravili bolezni, temveč z namenom, da predrugačimo sebe kot človeško bitje. Namesto, da smo kdaj otožni in melanholično počasni, se z medikamenti poženemo v višjo prestavo, pri čemer se že rišejo možnosti, kako bi z ustreznimi zdravili dosegli sanjski učinek: krajši in boljši spanec. Potem možnosti dramatičnega podaljšanja starosti, mehke oblike evgenike, kot je prenos boljših genov na potomce, izbire spolov pri potomcih etc.

Fukuyama ne niza le neskončnih opcij prihodnosti, njegova zanimivost je premišljanje konceptov. Nekje konsekventno; poceni ultrazvok in enostavni splav je na Kitajskem in v Koreji povzročil, da se na 100 deklic rodi že 117 oz. 122 dečkov, kar bo v dveh desetletjih povzročilo, da bo petina za poroko godne moške populacije ostala brez žensk; torej??? Drugod komparativno analitično: poleg pravic človeka in drugih živih bitij navrže še paradoks pravice virusa AIDS, kdaj zarodek postane človeško bitje?, laboratorijski test, pri katerem so v kravje jajčece vstavili človeško DNK, zarodek pa potem uničili... Njegove izpeljave o mejah človeka, so tako hladno dosledne, da včasih učinkujejo kot groteskne provokacije; otroci in šimpanzi nimajo volilne pravice; razmišljanje o dostojanstvu pripelje do parafraze nadškofa Rodeta, ko za svoj argument vzame prakso, po kateri trupel umrlih ljudi ne predelujemo kot živalske kadavre v koristne izdelke; možnosti za desetletja daljšega življenja preobrnejo skrb namesto na rod potomcev, na dve, tri ali štiri generacije prednikov, od katerih zadnji naseljeni v domovih za ostarele upajo na nedosegljivo smrt...

Knjiga torej, ki premišlja svobode, ki nam jih prinašajo nove tehnologije, s katerimi je moč spremeniti človeško bistvo. Avtorjev odgovor pa ni upor zoper napredek tehnologije, temveč subtilni predlogi, kako omejiti biotehnologijo, ki bi jo uporabljali za zdravljenje bolnih, ne pa za pretvarjanje zdravih v bogove.