Roman / Feri Lainšček: Ločil bom peno od valov

"Živeli so pač ob reki, ki je prinašala in odnašala ..."

Pri sodobnemu prekmurskemu bardu Feriju Lainščku gre seveda za "spregovor" domače reke Muere, te nepredvidljive in neusahljive tkalke zgodb (beri: že davno davno tega so jih ob njej doživljali vnuki Jalnovega Ostrogega jelena; zopet davno nazaj edini pri nas preživeli protestanti; in, navsezadnje - v obdobju t.i. polpretekle zgodovine - so jih pripovedovali strici) ... Ampak: naš pisatelj, natančneje, zakladničar jezika, za razliko od prej omenjenih "v idiliko in ideale (za)vpetih preteklikov" svoji iz/pripovedovalki predvsem in edinole dopusti, da brezsramno pokaže svoj sajast, mrakoben, mračen in strijast obraz. Skratka, Lainščkova Muera je zdaj vir vse drugačnih skrivnosti in prekletih darov ... Kratka vsebina zgodb (oziroma romana v treh novelah): postavljeni smo v turoben, žaloben čas prve svetovne vojne, ko bosonogo podeželsko dekle, triindvajsetletna Elica, seveda še devica, že skoraj obupa v pričakovanju ženina; a kar naenkrat se ji v življenje "priključi" precej starejši, vendar fizično in finančno dobrostoječi gospod, ki je bil- menda doslej globoko razočaran v ljubezni ... Ampak, vse to je samo slepilo, saj jo slednji, uradni državni nadzornik reke (njeno telo prepredajo zlate žile, ki kar kličejo človeško lakomnost), neuradno pa zlatarski mafijec, samo izkoristi kot telo, ki mu bo rodilo oziroma povilo potomca ...

Zagotovo slovenski NAJ roman letošnjega leta.