Roman / Maja Gal Štromar: Amigdalino srce

Iz(pri)povedi o ljubezni(h), tako čarno začeti(h) ...

Maja Gal Štromar (r.1969) nam o (v literaturi že pre/neštetokrat shojenih gazeh, stezah, poteh in stranpoteh) ljubezni pripoveduje na popolnoma obraten način, kot smo o tej temi pač navajeni oziroma si želimo slišati (beri: "In potem sta živela srečno vse do konca svojih živih dni ..."). Ne, v avtoričinih svojskih (izključno) ljubezenskih zgodbah - poimenujmo jih kar razglednice, ki prikazujejo idilično devinsko panoramo, "osvetljeno" z mrakobnimi Tisnikarjevimi motivi - bomo zaman iskali srečne, pravljične zaključke. Prej nasprotno: vse, tudi še tako visoko doneče R&Y ljubezni se v končnici razblinijo; razvodenijo; sesujejo vase kot od termitov načete lesenjače ... Skratka, gre za v turobno vzdušje, ki ga ob branju doživljamo, ali natančneje, "slišimo" kot škripajoč zvok privijanja vijakov v krsto ("... in potem je repetiral, nameril najprej vanjo, potem vase ..."). Le kje je potemtakem v romanu sploh locirana prej omenjena idilična pokrajina? Edinole v kratkih uvodih v posamezne ljubezni ("... in nihče od njih ni vedel, da jo Leonardo ljubi , kot je ni nikoli še nihče ..."). Ampak, začetne evforije, sanjarjenja in klatenja zvezd z neba je prekleto kmalu konec: in že smo pri sami srčiki zgodb, ki v "surovopesniškem jeziku pripovedujejo o doživljanjih in "(ne)preživetjih" slovesa ... "Pa pizda, kaj vam je, ljudje, samo ljubljeni so si želeli biti ..."

Roman, ki se bralcu zakljuje v dušo.