Knjiga / Imre Kertesz: Kadiš za nerojenega otroka

Ne, to ni še ena protikadilska zarota, ampak romaneskni esej madžarskega nobelovca.

Kadiš je namreč aramejska molitev, s katero pospremijo umrlega sorodnika. Contradictio in adiecto; kako naj otrok umre, če niti spočet še ni? Kertesz, ki je v Brezizhodnosti (Študentska založba, 2002) opisal svojo izkušnjo Auschwitza v enostavnih stavkih mladostnika, je tu spregovoril v toku zavesti, v neskončnih stavkih, ki tečejo prek celih strani. Branje je tu pravi

spopad, saj avtor bralca ne vodi za roke skozi svet doživljajev. Tema je namreč dobesedno vratolomna. Žena predlaga možu, da bi imela otroka. In njegov odgovor je ta romaneskni esej, ta globinski samopremislek. Kako je njegovo življenje determiniral Auschwitz, zakaj je denimo toliko let živel v podnajemniških stanovanjih in ni imel nikakršnega odnosa do lastnine. Ko razmišlja o dečku ali deklici, ju vidi kot nadaljevanje sebe, toda: kdo je vendar on sam? "Mislim, da bi moral tukaj govoriti o lastništvu, o mojem odnosu do lastnine, o lastnini, ki vsakogar poživlja, razgiba in vsakogar popelje do zblaznelosti, o tem svojem odnosu, ki v resnici sploh ne obstaja (...) Kako naj si sicer razlagam svojo drobnejšo lastnino (knjige) ali pa svojo najpomembnejšo lastnino: svoje krčevito oklepanje samega sebe, to, da je moja najpomembnejša lastnina - vendarle - jaz sam."

Ali drugod: zakaj se tako noro predaja pisanju? "Sreča je nemara preveč preprosta, da bi o njej bilo mogoče pisati (...) pisati o življenju je toliko kot razmišljati o življenje, razmišljati o življenju je toliko kot podvomiti o življenju, o lastni naravni prvini pa lahko dvomi le tisti, ki ga naravna prvina duši, tisti, ki se v njej na neki način nenaravno obnaša. Pokazalo se je, da ne pišem zato, ker bi iskal srečo, pokazalo se je, da s pisanjem iščem bolečino, čim ostrejšo, že skoraj neznosno, da najbrž zato, ker je bolečina resnica, o tem pa, kaj je resnica: resnica je tisto, kar te pogoltne, sem napisal."

Njegov odgovor je bil - ne.