poezija / Erika Vouk: Valovanje

Ko poezija poda/r/ja občutja morja, ki kleše beneški marmor ...

Zakaj ravno beneški marmor? Enostavno zato, ker poezija Erike Vouk - ob tem, nezanemarljivo, pesnica je odlična prevajalka Goethejevega Fausta - govori skozi mojstrsko obvladan in aristokratsko kultiviran jezik, njen verz pa ("... mnoga besedila temeljijo na ritmu trohejskega osmerca ali ustrezno kratkih jambskih ritmov ...") najbolj slikovito označi pesnik Borisa A. Novak v spremni besedi k pričujoči zbirki, kjer med drugim zapiše, da gre za izbrušen, a obenem odprt verz, ki ima lep lok, hkrati pa veliko nosilno moč, ki je jedrnat, v isti sapi pa zvočno in pomensko bogat. In kakšna občutja vejejo iz Valovanja (mimogrede, Valovanje je, po prvencu Bela Evridika (1984) zdaj že šesta avtoričina pesniška zbirka)?

Prvič, bolečina: "Slan pomol kot jezik v morje, / prek zaliva nočni klici, / veter je večerni ptici / zlepljeno perot razpel." Drugič, ujetost trenutka: "Luna nad zobatim zidom / je oranžen krhelj. / Kamen v vodi. / Od oseke / že drobljiv in prhel." Tretjič, mrakobnost: "Svetilnik mežika, v vetru refren, / zateglo se ladja oglaša ... / Na dnu oceana ničesar več ni, / nikogar na strmo pečino, / in žarek s svetilnika vse bolj v megli / kaže pot v globino." Četrtič, dopolnjeno je: "Daleč je še rob oseke, / morska trava je polegla, / spolzek mah na dnu mandrača, / dan, še topel od pripeke - / ko ugasnejo škržati, / ko galebom v redki jati / je še zadnji klic zamrl, / je, da bi oči zaprl." Petič, ...

Poezija, ki vzvalovi dušo.