polomije / Marjan Žiberna: Beznica v Kitalah

Kapitalni primerek po(pri)siljenega pisarjenja.

Gre za dobrih dvesto strani piščevega staroborčevskega razpredanja iz motta h knjigi: "Najlepša dela potovanja sta njegovo podrobno snovanje in kasnejše sladko podoživljanje. Popotovanje samo je pogosto zgolj odvečna nujnost. Pametni ljudje se seveda znajo temu izogniti." Pa se je Žiberna, po navedenem planu, resnično nesebično žrtvoval za tisti segment bralstva, ki ga naslavlja s pametnimi ljudmi? Bore malo. Njegova pripoved namreč še najbolj spominja na pouk polpretekle zgodovine v našemu bivšemu socialističnemu sistemu, ki je denimo prikazoval samo štiri daleč najpomembnejše svetovne! dogodke oziroma bitke iz druge svetovne vojne, to je Kozaro, Neretvo, Sutjesko in znameniti napad na Drvar. Skratka, kakršnihkoli obče pomembnih dejstev iz pričujoče "popotniške malhe" ne bomo iztresli, pa če se skozi knjigo še tako natančno prebijamo: zato, ker jih preprosto ni.

Je pa zato na kilometre in kilometre dolgoveznih govoranc o piščevi lastni osebi, v katere senci pa se sonči tudi nekaj njegovih prijateljev in znancev ... Kaj pa jezik? Jezik je jako (mimogrede, beseda jako se pojavlja približno v tolikšni količini kot pesek v peskokopu), jako okrncljan, če že ne kar izumetničen. Samo primer: "Prenekatero pametno smo tiste zime razdrli, bodisi o tako vsakdanjih stvareh kot so babe, vreme in politika bodisi o raznoterih bolj metafizičnih zadevščinah." Z eno besedo: obup.

Terapevtski izdelek. Ampak, samo za pisca.