Esej / Predrag Matvejević: Drugačne Benetke

Dobesedno: mesto, ki ga turisti ne vidijo.

Namesto aktualnih posnetkov znamenitosti se vrstijo podobe starih vedut, načrtov mesta iz 15., 16. in 17. stoletja. Namesto znamenitih cerkva in spomenikov beremo zgodbe o skromnih kipih, vdelanih v stene, ki jim rečejo: pietre "kamni"; na teh uličnih skulpturah se za razliko od velikih spomenikov dičijo posvetni motivi, bolj poganski kot krščanski.

Tako kot v "Mediteranskem brevirju" tudi tokrat Matvejević išče bogastvo zgodovinskih spominov, starih rokopisov ter najdeva mnoštvo kultur in silnic, ki so skrite v navidez enotnih Benetkah. Vendar pa je zdaj omejen z enim samim mestom, v njem resda najdeva zakrite vsebine - botanični vrtovi -, brska po starih fotografijah, se spominja veslačev na galejah iz vrst Morlakov in Ščavov, se kot botanik predaja spoznavanju rastlin, ki so pognale iz kamnov, nehote, potem ko jih je od nekod prinesla burja ali tramontana. Namesto globokega eruditskega spoznanja v tekstu kraljuje liričnost, tista manira pisanja teksta za sladokusce, ki so zadovoljni že s stilom in paberkovanjem iz vitrin nostalgij. Namesto zgodb piše kapsule.

Vzemimo primer iz Brevirja, kjer opisuje recept za juho, ki so jo reveži znali skuhati iz morskega kamna v deževnici, ji dodali nekaj listov lovorja in timijana ter na koncu še žlico olivnega olja. Medtem pa v Benetkah doživlja mesto bolj iz lastnih izkušenj, sicer res kot sproščen opazovalec, a praktično brez zgodb domačinov.

Skratka, drugačne Benetke so zares daleč stran od oči turista, a napisane skozi oči gosta - dasiravno intelektualne provenience -, ne pa skozi pripovedi Benečanov.

Delo v senci Mediteranskega brevirja.