Knjiga / Agnieszka Bedkowska-Kopczyk: Jezikovna podoba negativnih čustev v slovenskem jeziku

Študija sovraštva kot jezikovnega in psihološkega fenomena.

Vedno je nekaj čara v vdoru tujega; ruska emigrantka Neblocka je pred drugo vojno prinesla gledališkim obiskovalcem čarobnost slovenščine v ruskem izgovoru, poljska lingvistka Bedkowska-Kopczyk pa slovenskemu jezikoslovju sveže delo, zunaj običajnih pristopov obravnave jezika.

Ker ni superiorna poznavalka slovenskega jezika, ta manko nadomešča z radovednostjo in s poskusi aplikacije na Slovenskem manj znanih konceptov. Vzemimo zgled "osebnega prostora" kot kroga, v katerem se nahaja jaz. Vanj pripuščamo, ali pa odganjamo drugega na dva načina. Kadar nam je blizu, ga spustimo v obliki diminutivov.

Tako tiste, ki jih imamo radi, opišemo z diminutivi "majčken, srčan, luštkan, mičken ..." Do njih čutimo čustveno bližino, zato jim dovolimo vstopiti v naš čustveni prostor, a to tako, da s pomanjšalnicami zreduciramo njihove razsežnosti. Kadar nam je drugi sovražen, uporabimo avgumentativne besede, s katerimi ga povečamo: "babura, smrduh, nemčur"; za tako velike pojave pa v osebnem prostoru ni več prostora. Kar nam je sovražno, odpravimo tudi z distanco, ki jo označujejo pojmi: sta šla narazen, prekinil je vse stike, oseba A noče več videti osebe B, z njo ne želi imeti nič skupnega. Skrajna meja jezikovnega odpora so kajpak psovke, s katerimi oslabimo veličino sovražnika, ki ga transformiramo s termini: baba!, pes!, peder!, idiot!, debeluh!, ali pa kletvice, s katerimi potisnemo sovražno osebo v območje bolezni (da bi te kuga!) ali pekla (da bi te vrag! pejd k vragu!).

S pomočjo etimoloških in pragmatičnih principov najdeva povezave pojma mržnja z besedno družino mraziti, ko poveže idejo mraza in odpora do mrzlega, in obudi zastareli glagol nenavideti v zvezi "nenavideti soseda - t.j. ne hoteti videti, se pravi: sovražiti".

Knjiga torej, ki proučuje oblike, s katerimi jezik udejanja sovraštvo.