iracionalno / Peter Fiebag et al.: Skrivnosti zahoda

Verski čudeži, skrivne znanosti, nepojasnjeni pojavi.

Teme so klasične: vudu, rožni križarji, Nazca, zveza Pitagorejcev, bela in črna magija, alkimija, templarji in podobni, le da so tu odpravljene na par straneh. Zakaj pravzaprav vztrajajo knjige tega tipa, ki razen kulta nedojemljivega ne prinašajo nič?

Prvi odgovor je seveda a la Rode, da zanimanje bralstva v sebi potrjuje globoko vernost v Stvaritelja, čigar dela so človeku nedoumljiva. Drugi gre v drugo smer, ko tava za novo znanostjo, ki bi bila sposobna pojasniti tudi doslej nerazložljive fenomene.

Dejansko, nekatere vsebine knjige celo presegajo čudeže, če pomislimo na tipa, ki si je sposoben v mislih predstaviti predzgodovinskega človeka. Če so ga fotografirali v času potovanja njegovih misli, je nastala fotografija iz pradavnine. Tu avtorji samo postavijo nedojemljivo kot danost.

Drugod gredo brskati po smiselnosti. Vzemimo svetopisemskega Mojzesa, ki se mu na Sinaju prikaže grm, ki gori, a ne zgori. Direktor botaničnega vrta v New Yorku reč pojasni, da gre za široko raščeno rastlino z drobnimi oljnimi žlezami. Njeno olje je tako hlapljivo, da lahko za kratek čas zares vzplamti, ne da bi poškodovalo rastlino.

Vendar knjiga ni niti v tem segmentu pisana kot razprava, zakaj ne navede niti imena tega botanika, še manj pa pojasni, kako lahko oljne kapljice same od sebe vzplamtijo.

Skratka, delo o skrivnostih, ki je napisano kot preprosta racionalna konstatacija.