klasiki / Carl von Clausewitz: O vojni

Ena knjig, ki jo bralci poznajo, ne da bi jo brali.

Seveda ne po vsebini, temveč po imenu avtorja, ki je sinonim za vojnega teoretika. Če je vojna za slehernika pojem krutosti, ko človeško življenje pade na vrednost krogle, jo Clausewitz vzame kot veščino. A ne v sodobnem smislu, ki ga določata predhodnica v obliki "psihološke vojne" in sofisticirani spopad, kjer je ključni faktor moč oborožitve in število vojakov.

Knjiga je resda iz starih časov - pisana v dvajsetih letih devetnajstega stoletja -, a nadčasovna. Pisec se namreč vojne loteva hladno kot partije šaha. V njej ni najti tiste nervoze in strahu, ki zajame ljudstvo ob napadu velike sile. Tako kot učbeniki šahovskih otvoritev predvidevajo odgovore na poljubno uvodno potezo, tako Clausewitz opiše prednosti obrambe veletoka, borbe v gorovju, nevarnosti obrambe postavljene v gozdove, umik po izgubljeni bitki, trenja v vojni, strateško rezervo, predhodnico in predstražo, zvijačo, zemljišča in tla, napad na tabor z okopi, vojno kot instrument politike ...

Samo delo ni pisano na primerih velikih bitk in opevanih vojn, temveč kot rezultat poglobljenega vojaškega premisleka. Namesto kategorij junaštva in bojne spretnosti je ključni moment modrost.

Se pravi: vojna kot miselna igra.

Za pacifista grozljivka, za majhne države pa bilka rešitve, zakaj avtorjeva vojaška teorija predpostavlja, da ni vnaprej izgubljenih vojn.