Pravljice / Patricija Peršolja: Marinkina modra žoga

Modra žoga simbolizira svet, ki je zato tako lep, ker je poln ljubezni ...

Pred nami zaživi dvanajst kratkih pravljic (porojene so v slovenski Toskani, to je v Goriških Brdih, kjer avtorica, po profesiji logopedinja tudi živi) o ljubezni, zaradi katere je, kot že rečeno, svet tako lep. In v čem je čar pričujočih na videz oziroma "na prvo žogo" sicer vsakdanjih pravljic, saj v njih nastopajo čisto vsakdanji otroci ter njih igrače, pa prijateljice živali, bratci in sestrice, mame in tatiji, navsezadnje celo drevesa (prijateljstva) in vreča božičnih voščilnic?

Prvič, bralca (tudi: poslušalca, gledalca) prevzame melodika besed ("A nekega spomladanskega jutra ... hijacinta v rdečem, glinenem lončku zacveti. Modra je in kar sije od veselja ...") in prepričljiva povednost ilustracij; in drugič, te sicer kratke pravljice se v "sodelovanju" otroka s starši (tudi: otroci - vzgojitelji/ce) razrastejo takorekoč v dolge, recimo jim kar romaneskne pogovore. In to pogovore o zadevah izven pravljičnega sveta, torej o življenjski realnosti sami. Samo primer slednjega, prvič: "Dobro jutro, dedek. Kam se odpeljeva danes?" sede Jošt dedu v naročje. "Najprej obrediva vse postaje v mestu. Mogoče se nama pridruži še kakšen potnik," se nasmehne dedek in požene kolesa svojega invalidskega vozička ...In drugič: "Mami, a lahko en pirh pustim tam, kjer je pokopan moj psiček? Veš, Tačka imam še vedno zelo rada. Podarila mu bom pirh s tremi srčki ..."

Ko dušo prevzame čarni splet besede in ilustracije.