Knjiga / Marc Chagall: Moje življenje

Avtobiografija, ki jo je rusko-francoski slikar židovskega rodu napisal v letih 1921 in 1922.

Umetnik, ki je doživel malodane stoletnico, je življenjepis napisal, ko mu je bilo vsega 35 let. Pač v nadrealistični maniri, ko je vnaprej predvidel tok zadnjih dveh tretjin življenja? Nak, popisal je svojo rusko dobo, ki se je končala z dokončno emigracijo v Francijo. Surrealistična je kvečjemu perspektiva, ko se velikan umetnosti posveti samo najtršemu obdobju, ko je bil še nihče. A prav iz tega izvira presenečenje, zakaj čas bede, pogromov nad Židi, lakote, neuspehov in sovraštva opiše kot umetniški nektar. Chagall svojega mladostnega siromaštva ni skrival, z njim se tudi ni bahal, pač pa ga je poustvarjal. Ni bil naturalist, ki bi sledil Zolaju in njegovemu vernemu prikazovanju trpkosti družbenega dna. Ni bil revolucionar - četudi je nekaj let celo deloval kot partijski komisar - , ki pridiga o novem komunističnem redu, ki postavlja na prvo mesto delavca. Preprosto se je veselil življenja kot možnosti, da s slikami povzdigne like in okolja rojstnega Vitebska.

Umetnostna zgodovina ga opisuje kot umetnika, ki je vplival na surrealizem. Če njegove spomine beremo skupaj s slikovnim albumom M. Chagall (MK, 1996), lahko ugledamo njegov univerzalni umetniški princip. Česa se torej spominja?

Deda, ki je na praznik simhad tora izginil, splezal na zvonik, kjer se je gostil s korenjem. Strica, ki je čez dan kravji pastir, zvečer pa igra na violino. Očeta, ki se je kot revni rabin vznejevolil, ko je slišal, da odhaja v Petersburg, a mu vseeno zagnal po mizo 27 rubljev popotnice (oproščam mu, tako je pač dajal). Prestolnice, v kateri je bival v mizeriji; ne le sobo, celo posteljo si je delil z brkatim angelskim sostanovalcem. Lakote, ko je na vratih restavracij prebiral jedilne liste kakor pesmi.

Katerokoli bridkost je doživel, vedno je proti njej uperil surrealistični pogled šarma.