Knjiga / Borivoj Dovniković Bordo: Šola risanega filma

Recimo, da hočete narediti risanko. In recimo, da potem v knjigarni ali pa knjižnici najdete prevod Šole risanega filma, ki jo je pred mnogimi leti, še tam ob koncu sedemdesetih, feljtonsko pisal hrvaški animator Borivoj Dovniković Bordo in jo potem v knjižni obliki objavil leta 1983.

V povprečju boste imeli dva huda problema. Na prvega boste naleteli takoj, ko boste to knjigo odprli in ugotovili, da je kompletno besedilo izpisano z velikimi tiskanimi črkami. Od začetka do konca. Od ZATIČEV, ki so alfa, do TONSKE KOPIJE, ki je omega. Nič presenetljivega pravzaprav: tudi original je bil napisan z velikimi tiskanimi črkami, ki pa jih nismo več vajeni že vse tja nižjih razredov osnovne šole. In ker jih nismo več vajeni, pomeni, da bomo imeli z branjem malce težav. Kar dalje pomeni, da bomo knjigo brali malce bolj počasi.

Nič, forma je tokrat sporočilo: beri me počasi! Ne brez razloga: beri me počasi, ker sem tvoja praktično edina učiteljica risanega filma! (Vsaj v slovenščini. Pa i šire.) Ergo: beri me počasi, ker sem edina učiteljica risanega filma, ki sem te voljna voditi za roko - od ene faze do druge!

Vsekakor: ko berete Šolo risanega filma, imate občutek, da vas hoče res naučiti animacije, izdelovanja risanih filmov.

Na drugi problem pa boste naleteli, ko boste začeli to knjigo brati, saj boste v grozi ugotovili, da je izdelovanje risanega filma trdo, naporno, mukotrpno, garaško delo, prava stahanovščina. Že če bo junak vaše risanke, hodil, boste štepali kot bik. Nikar njegove hoje ne prikazujte v perspektivi - še bolj boste tezgarili! In če bo vaš junak tekel, ne boste tezgarili nič manj. Bližnjic ni. A po drugi strani, to bi lahko slutili - Čoh & Erič sta namreč Socializacijo bika delala 10 let.

+ + + + +