Knjiga / Jeremy Rifkin: Konec dela

Ko so vam rekli, da imamo rekordno gospodarsko rast, ste ugotovili, da se vam to nikjer ne pozna. V čem je trik? Če si hočete odgovoriti na to vprašanje, si preberite knjigo Konec dela, v kateri Jeremy Rifkin ugotavlja: "Produktivnost v ZDA hitro raste in ob vsakem njenem povečanju odpustijo več delavcev."

Recimo: leta 2003 je bilo potrebnih le devet delavcev, da so proizvedli toliko, kot je dve leti prej proizvedlo deset delavcev. Ali pa če vzamemo daljše obdobje: med letoma 1982 in 2002 se je proizvodnja jekla v ZDA s 75 milijonov povečala na 102 milijona ton - v tem obdobju se je število jeklarjev v ZDA zmanjšalo z 289.000 na 74.000. Ergo: da bi korporacije proizvajale več, jim ni treba zviševati števila delavcev. Prej narobe: z dosti manj delavci proizvedejo dosti več blaga. Pozabite na mit, da domača delovna mesta izginjajo zato, ker se selijo na Kitajsko - tudi na Kitajskem delovna mesta množično ukinjajo. Povsod je torej isto: povsod produktivnost povečujejo z vse manjšo delovno silo.

"Če se bo zdajšnja stopnja upadanja ohranila - in bolj verjetno je, da bo stopnja še narasla -, se bo svetovna proizvodna zaposlenost z zdajšnjih 163 milijonov delovnih mest skrčila le na nekaj milijonov delovnih mest v letu 2040 in tako praktično končala svetovno obdobje množične tovarniške delovne sile." Inteligentna tehnologija je pač v tej "dobi dostopa" hitrejša in cenejša alternativa. Tudi nekoč so nove tehnologije odpravile kopico delovnih mest, toda obenem so ustvarile nova delovna mesta, ki so posrkala odvečno delovno silo - današnja tehnologija pa ne ustvarja več take količine novih delovnih mest. "Delovna sila prihodnosti bo vse bolj butična," kar pomeni, da se "odvija zgodovinski prehod od množične k elitni delovni sili." Ergo: zbogom, delavski razred! Nočem vam težiti, toda to je napovedal že Marx.

+ + + + +