Plošča / PHOTEK: Solaris

(CD Virgin `00, distribucija Dallas)

Naj zvestemu bralstvu obnovimo potek preiskave: pričujoči plošček smo za prvi, površni prisluh vložili v vedno lačni laserski gramofon in zvoke z njega vlekli na ušesa iz kuhinje, koder se navadno seklja zelenjava. In je, tja do blanširanja paradižnikov, še nekako šlo, skozi eno uho noter in skozi drugo ven, brez vzburjanja ali nemira. Potem pa se je neizrazita brozga, v kateri ni bilo zaslediti značilne samurajske ostrine, drobnih ritmičnih bravur in napetega vzdušja, in za katero smo že preudarjali, ali nemara ne gre za Photekovo balastno uverturo, le odplaknila do številke 3, ob kateri je zastal na vrat korena že nastavljeni nož: "Kva?" Pa se ja ni Photek na stara leta pretegnil na štiričetrtinski teren, ali planetu manjka spranih, zbledelih, z levo nogo skrpucanih Mauriziov, od kje, skupaj z že prej slišanim acid cvrčanjem, Photeku tako starinski zvoki? No, pri številki 4 je gon zmagal nad razumom, odložili smo vse in šli še enkrat pogledat na ovitek. Dejansko, ta ogabna vokalna žolica, ki naj bi spričo podzemnega basa menda sodila v speed garage oddelek in se zaradi premalo bombastične produkcije ne bi uvrstila niti na spored slovenskih house biznismenov, je novi Photek. In, skupaj s še eno, na rahitični drum&bass speljano vokalno ogabo in preostankom ploščka, za katerega ne moreš pri najboljši volji prisliniti niti, da "ni Photek izumil nič pretresljivega, ampak vsaj ostal zvest svojemu slogu," niti da "tu Photek (fej!) oponaša Photeka," pomeni le eno: izbris iz kartoteke. Klopotec. Upajmo, da se je vsaj izplačalo.

*