Plošča / RICHARD ASHCROFT: Alone With Everybody

Heh, upam, da mi Jure ne bo preveč zameril, ampak glede britpoperjev se nikakor ne morem znebiti občutka, da predstavljajo slepo črevo na telesu sodobne popularne glasbe. Saj veste, vsa ta psihedelija, ves ta spleen, vsa ta alter štimunga, ki naj bi premikala tirnice popkulturnega dogajanja. Če je kdo simptomatično predvidljiv, potem so to britpoperji. Bend sestavijo samo zato, da bi se potem lahko usodno skregali in se v solzah bodočih gospodinj na naslovnicah tabloidov mastno razšli. Kar je navsezadnje dobro. Če imamo srečo, na površje priplava kak individualni talent, ki se je prej bolj kot za glasbo potil za imidž kolektiva. Grenkosladka simfonija se je iztekla tudi za The Verve (ime so morali na zahtevo ameriške založbe Verve spremeniti v The Verve). Bend je šel v franže, frontmen Richard Ashcroft pa na svoje in že na solo prvencu postregel z več mesa, kot so ga v celotni karieri od leta 1990 ponudili The Verve. Ashcroft, prej skrivaj obseden tako s karizmo Jima Morrisona kot s podobo Micka Jaggerja, se v samoti ustvarjanja bolj posveča tistemu, kar je iz omenjenih dveh naredilo ikoni. Torej kompleksnemu glasbenemu izrazu in introspektivni liriki, ki mladim gospodinjam ni več tako dostopna kot v času The Verve. Zanimiva in zrela plošča.

* * * *