Plošča / COREY HARRIS & HENRY BUTLER: Vu-du menž

(CD, Alligator 2000; distribucija in prodaja Statera)

Za ščepec bluesa, kakor danes "preživlja", se prilagaja komercialnemu okusu in se mu upira obenem. Corey Harris ostaja eden od glavnih motorjev in prežvekovalcev stare materije in se ves čas peča z bizarnimi in hecnimi rabotami: ima fin raskav glas, je nadpovprečno študiozen, da gleda izza plank v Karibe, obvlada steel kitaro in podrsavanje na način pozabljenih Misisipijčanov in še zoprno moderen v meštranju slogov zna biti. Zveni "tradicionalno" in trmasto skuša ohranjati duha odprtosti, kar je bila velika odlika afroameriških godb. Po dveh presenetljivih cedejkah, ki sta folkniški revivalizem in nostalgijo dobro spodrecali, tretja prinaša duet z neworleanskim klavirskim gumbo rokohitrecem Henryjem Butlerjem, ki leta igra v "krogih". Kombinacija bluesiranja po neworleansko - največja zabloda je trditev, da New Orleans ni imel bluesa - daje nekaj krasnih premaknjenih komadov, lahkotno rolanih in vrtenih okrog par obrazcev, nekaj posamičnih solo točk in nekaj povprečnih standardov. Vu-du menž, zapisan fonetično v patois, je minglanje "severnega" trdega bluesa z "južnim" pomečenim neworleanskim. Par komadov je res krasno gibkih. A duet ima večjo vrednost - vsaj preizprašuje zakaj danes "trad-industrija zabave" tako trdno stilno ločuje med obema "kulturnima regijama", kjer geografska ločnica - tisto noro mesto / tisti severni afroameriški zaselki in geti - prehaja v rigidno predalčkano mentaliteto in v formo. Nekaj vuduja, četudi z davkom vedno zanikrno spolirani produkciji Aligatorja, je že v tem, da sta se hitroprstneža in prepevalca dobila skupaj in odigrala.

* * * *