Plošča / KOKO TAYLOR: Royal Blue

Gospo Koko je enkrat v zgodnjih jutranjih urah zbudil telefon: "Žiu, mam štiklc zate. A uletiš v studio. Zdejle." Ni bila "nora", ali pač, da tega ne bi storila. Klical jo je namreč Willie Dixon, meštre za bluesovske, po današnjem vokabularju R&B bombe. Tisti, ki je Muddyja Watersa zapeljal v mačo mojo workin' postavljaštvo, Howlina Wolfa pa v Spoonful. Tako je bilo to v petdesetih in šestdesetih v Chicagu. Koko je z bendom odpela Wang Dang Doodle, zabila R&B klasiko in z Dixonom dala komad za glodanje, starim bluesarjem in belim rockerjem. Koko Taylor je ena zadnjih črnskih bluesovskih pevk, ki se še drži, redno nastopa, kriči, zasope, žgečklja, miga kot big ma', zeza, zbada moške riti in jih osvaja, po uporabi odvrže, se kesa, tuli za najslabšim med najslabšimi - kot v komadu na albumu: utihni in bodi pozoren! Zato nam je tako simpatična, pooseblja spomin na emancipirane, včasih ponižane in razžaljene črnske pevke, ob katerih so "ostre" reperke pohlevne bejbe. Royal Blue preplavja ta močan, globok poln glas, ki nadigra kitarski muštrovski blues s fankovskimi dodatki in na srečo - z lepo razlezenim in postopajočim trdim ritmiziranjem in prekladanjem poudarkov. Igrajo do zmernega dolgcajta perfektno odigrano podlago s hamondskim šmirom. Bend je izbran, gostje za duete še bolj: B.B. King, Keb Mo in Johnnie Johnson. Predvidljivo. K sreči Koko prevladuje in zaseje nekaj cvetk. Za dražljivejše in bolj bujnih vonjav se bo moral konzument zateči k starejšim posnetkom.

* * * 1/2