Plošča / Regina Carter: Motor City Moments

Ni dolgo tega, kar smo zastrigli ob svinganju goslarskega jazzovskega in R&B veterana, nažavbanca Clauda Williamsa. Zraven smo še potarnali, da goslarjev dandanašnji ni ravno v obilju, kaj šele tako prevejanih v lokovalskih potegavščinah. Saj se bolj sramežljivo vračajo, vražje gosli, marsikoga bi lahko našteli med prvaki, a ne ravno za pretirano navdušenje. Bolj bi pogledovali vstran, k čudaškim improvizatorjem, inovativnim eklektikom ali pa "nazaj" k ljudskim, recimo k hajdukom. Čaščeni "poustvarjalci" nas niti toliko ne zanimajo, če to slučajno ni glasbenica, interpretka baročnih skordatur in njih "prevajalka" v lastnih skladbah, kakršna je Maya Homburger. No, pa smo v jazzu ob pionirskemu Čikagovcu Leroyu Jenkinsu ali Billyju Bangu, vsaj pozabili na njuno mlajšo, bolj konvencionalno intonirano sodržavljanko, pripadnico zmernega jazzovskega plemena, Regino Carter.

Ne, da so Motor City Moments kakšen posebno bleščeč biser, je pa to godba, ki z dolgom do lokalne tradicije, poudarjeno in ponosno afroameriške (to je včasih njihov velik problem), z violino, ki zna zagruliti, se zazibati in povibrirati v sentišu, zapeljive glasove zlahka zamenja za strunsko potezo. Carterjeva je namreč z vrhunskim znalskim bendom med drugimi ugodbila najžlahtnejše svojega mesta Detroita, Marvina Gaya in Stevieja Wonderja med Motownovci, med soul brothers, Milta Jacksona in Thada Jonesa med jazzarji. Z gosti, saksofonistom Jamesom Carterjem in trompetarjem Marcusom Belgravom, mestnim klavirskim profesorjem Barryjem Harrisom, zasuče nekaj zimzelenih, jih nekaj lucidno predela, ob nekaterih pa se raztopi v "pravilnosti", v muštru. Spodobno, sicer občasno bolj za nokturno, a z mnogo več zrna in takta kakor razvpita popgospodična Maejeva.

* * * 1/5