Plošča / Erazem In Zrele Češnje: Nikol zaprt, ne kaznovan

Izdelki najlepšega slovenskega pop blondinca in edine resne konkurence Jana Plestenjaka, so kot kaže postala pravi doživljal. Prebijanje skozi njegovo poezijo, pa zabava, ki jo ni moč primerjati niti z največji dosežki angleške pitonske, konjske in alo scene. Za lažje razumevanje: "...ene se smejijo, druge mal je sram, tretje se bojijo, divjaka med nogam." No, no, no Erazem...

Najlepši blondinec je s svojo skupino z razliko od prejšnje plošče presedlal na tršo bolj kitarsko glasbo. Nekatere skladbe so celo zelo dobro zaranžirane, ampak ... potem fant spet zapoje: "... vedno bolj je fino, čeprav že mal boli, ko mali bruhne slino, se v glavi mi zvrti." V glavi pa se zvrti tudi ob predstavitvi, ki si jo je privoščil na ovitku, kjer bluzi o tem kdo je in pove spet eno tisto pravo: zanimivo mu je samo novo, predvsem prepovedano blago.

Erazem je še vedno zelo zadovoljen sam s sabo in prav zanima me katera publika bo tako zadovoljna z njim. Osebno mislim, da ga tako kot ga niso ljubitelji popa, zdaj ne bodo kupovali rokerji. Mi je prav žal. Čeprav se sam sebi zdi tako zelo usoden: "Trupla puščam za seboj, razvaline od ljudi, živijo kot rastline, tukaj so kot, da jih ni." Ampak potem, pa Erazem spet postane metafizičen in nam običajnim smrtnikom preglobok: "Kje sem jaz doma? V Kleti morja? V garaži pekla? Na odpadu sveta? Le dol iz dežja!"

Dvojka (samo) zaradi instrumentalistov.

* *